sonček v srcu

v šolski kafeteriji ravno na pladenj nalagam kosilo, ko me za rokav pocuka moja dobra, zelo dobra prijateljica. ugotoviva, da nama je naklonjen skupni čas za kosilo in skupaj pojeva.

ej stara, v tebi umira sonce, mi reče.

se vozim skozi gosto meglo iz šole,in komaj čakam vikend. tok sem sita vsega tega! manjka mi spanjca.

manjka mi znanja pri zgodovini.

manjka mi en babji pogovor. en dober :).

manjka mi en dober, nepozabni žur.

manjka mi spat, a sem to že povedala?

manjka mi en objem.

poslednji sončni žarek me oplazi po obrazu in hip zatem ugasne. jaz se ubadam z domačo nalogo in strmim skozi okno. mavrične barve sončnega zahoda utonejo nekje za alpami.

zadnje čase prav strmoglavo izgubljam stike z ljudmi, s katerimi sem se sicer dobro razumela. je to samo tisto obdobje, ko se enkrat pač zgodi, ali je vendar krivda na meni? zadnje čase sploh nimam časa. kakšna grda laž! profesor pravi da imamo čas vedno, samo vzeti si ga moramo. včasih sem komaj čakala, daje prišel vikend in smo šli ven, kamorkoli že.

Zdaj pa… s tistimi najožjimi prijatelji še zdaj rada grem, a tako masovno me sploh nikamor več ne vleče.

ne vleče me na glasne zabave, kaj šele kakšne diskače. pa pravijo da so to najhujša leta žuranja :).

sploh ne vem, kaj naj si mislim.

Sem že omenila, da sem ponoči nekoga zbudila, ker nisem mogla spat? mislim da. in ta nekdo mi je včeraj podaril en super cd za relaksacijo in lažje spanje, hehe! v osnovi dobra fora, ampak cd je božanski. delfinčki v spremljavi s klavirjem čudovito izpadejo :).

včerajšnji dan je bil pester, toliko je dogajalo. z urošem sva krenila na sprehod po ljubljani in ugotovila, da sploh še ni okrašena. s klopce naju je pregnal dež na eno izmed najboljših vročih čokolad, kar sem jih kdaj pila. (marko, sem bova šla naslednič ). večer je bil topel v nasprotju prejšnjih dni. ko sem prišla domov, sem zaspala kot ubita.

sanjala sem, da ležim pod ogromnim drevesom. jesen je, mavrični listi pa padajo name. padajo, se vrtinčijo, jaz pa sem srečna.

pa sem res?

jutro je mokro in zamegljeno, naš avtobus pa šviga po jutranji pokrajini. poslušam fajn muziko in skoraj zadremam. ampak ne! prebudi me šoferjev glas, ki je očitno ogovarjal 20 let mlajšo gospodično, ki je sedela zraven mene. in ja, gospod si je izbral tako zanimivo taktiko osvajanja,  rekel ji je da ima lušten SMRČEK. tako sem se smejala, da se mi še do zdaj ni nehalo.

in dejstvo, da se dan po jutru pozna, je danes držalo! dolgi in sicer mukotrpni petek je minil kot bi mignil.

danes sem se spravila naredit reportažo s tajske. zdej bo pa zares kmalu, obljubim!

radi se imejte, pa nikar ne osvajajte po zgoraj omenjenem principu:D

skoraj, skoraj že zaspim, ko mi pozvoni telefon. ha! ni me dobil :). nočni klici so prav zabavni, sploh če imaš na drugi strani precej zaspanega sogovornika.

dan se je začel enkratno. sunkovito vstanem in pogledam na uro. uide mi en majhen o-maj-gad in že tečem na avtobus. s ponosom povem da sem ga ujela, s tem da sem imela časa, da vstanem, se oblečem, umijem in tečem na postajo 10 (deset) minut :D.

v vrtcu z otroci delamo avione. tok so srčkani mali :), človek bi jih kar domov odpeljal. no, se je pa zato odpeljalo danes profesorici za zgodovino.

zdej pa grem vadit mojo sonato za klavir in še malo pogledat country roads na kitaro.

odzvonilo je, in reka ljudi na šolskih hodnikih se vije vse do garderobe, vsi pa imamo isti cilj. oblečem se, nato pa odbrzim center. z maretom skočiva na nesojeno vročo čokolado. tokrat tudi dejstvo, da je mare izbral lokal, ni pomagalo. zopet je niso imeli, in zopet naročim kakav. mine spet ena luštna debata.

ob vstopanju na avtobus me skoraj poteptajo. banda! tudi majhni ljudje hodimo po svetu :).

popoldne sem za dve urci zalegla, kako je pasalo. na msn mi utripajo tri okna, sharkey ima rozno zapestnico, kristina me bombandira z masažo, pingo pa je zopet uganil da sem spala.

oh kakšna sredina idila

zadnje čase samo še blodim. ampak te, zdajšnje blodnje so tako zelo fajn!

že zjutraj sem bila deležna čudovite novice. našla se je kitara zame. črna!

sicer pa sem imela dnaes strašne sanje. lovili so me ogromni morski psi .

luštno je hodit po temni strani bistrice, zavit  v topel šal, bundo in kapo.

srečna!

sedim in se delam da me zabava pitje multi sole, ko mimo prileti nekdo, ki ga še ne poznam. nezaupljivo pogleda potem pa prijazno in popolnoma nevsiljivo vpraša zakaj sem žalostna.

halo, kako prosim? to opazi nekdo, ki me vidi prvič v življenju. pa naj kdo reče, da mi gre super.

s to osebo se potem pogovarjava še zelo dolgo. sploh nevem koliko časa je minilo, morda eno, morda dve uri.

blodnje in zablode

Po prežurani noči se zbudim v belo jutro. no, skoraj :). na kolesu se odpeljem v mengeš in snežinke me žgečkajo po obrazu. čeprav sem zavita, me hudo zebe v roke. na dovozu sosed spet nerga nad snegom. nekateri pa res nikoli niso zadovoljni. to je tisti sosed, ki je poleti komaj čakal jesen

doma me pričaka sedmi stavek sonatine, veliko prepozno da bi se jo lahko všečno naučila. počaka me ena fajn kartica.

sicer pa je bilo včeraj super! tok fino je bilo videt vse ljudi, ki se vidimo samo na srečanjih. da ne omenjam, da je naš prevoznik do kraja dogodka peljal vedno z dvono hitrostjo. naj omenim še to, da sem v rokah držala pravkar spečeno pecivo. dobila sem tudi majčko, na kateri piše stara garda, ki je super!

Če plezaš na vrh drevesa, si visoko pod nebom,

če se zlomi veja pod tabo, padeš na zemljo (tavčar)

vse je znano.